Oj, Slovenske ve gorice ...

Oj, Slovenske ve gorice,
solnca božjega bogate,
ve ste kakor bajke zlate,
kakor pesmi v himno zlite.

Vaše šumice košate
in bahate mlade trate
v zelen žamet so povile.

In na gričih in za griči
hrami beli,
kakor beli golobiči,
ki so v polna polja seli.

Po vrhovih pa stražnice:
cerkve bele
in kapele - 
davnih časov priče zveste.

In srebrne vitek ceste,
gladke poti in stezice
od svetnika do svetnice,
od svetnice do Trojice.

In zvonovom v polja zlata
grla čista in vesela
vriskajo v molitvi vroči,
ko od Mure zor napoči,
ko se cepi dan v dva dela,
ko potrka mrak na vrata:
vedno stari, vedno novi,
vedno dražji nam glasovi.

A v nedeljo k peti maši
vsi mejaši sveti naši,
kakor orgle zabučijo:
Lenart moli mirno vase
skromno melodijo,
Barbara živahno kliče
svoje griče,
Rupert tre globoke base
in Trojica brez prestanka
vmes trijanka.

Z Zavrha in s Strme gore
pa klopotci resni
skoz do zore, skoz do zore
skladajo vesele pesmi,
polne sončne poezije.
Oj, ti naša zemlja sveta!
Oj, Gorice zlate!

(Rudolf Maister Vojanov, Slovenske gorice)